Ko si je ogledala že večina prostorov v promenadi se je odločila, da bo odšla na dvigalo, ter so odpravila nekaj nadstropij nižje. Vstopila je v dvigalo, ter si ga ogledala. Bilo je kar veliko in seveda razkošno, kot se za križarko spodobi. Pritisnila je na gumb ter se naslonila na "steno" dvigala. Ni vedela kam natančno naj gre, mogoče se bo nekaj časa, kar vozila z dvigalom gor in dol. Razmišljala je, če bi šla v galerijo, a slišala je, da vstop stane kar veliko, zato ni bila prepričana, če se splača, a vseeno so bile tam razstavljene zelo dobre umetnine, pa še v dobrodelne namene je šlo vse skupaj. Zelo rada je pomagala ljudem, ki so potrebovali pomoč. Za tako stvar bi se že splačalo ogledati slike. Sicer je malo dvomila, da gre res ves denar v dobrodelne namene, a vseeno, važno da ga gre nekaj. Zgleda, da se ji na vsakem potovajnu po glavi rojijo tako "globoke" misli, ki jo popeljejo daleč stran od tam kjer je. V glavo ji je prišel njen rojstni dan, ki bo septembra. Tako blizu in že bo za eno leto starejša. Nikoli se ni preveč obremenjevala z starostjo, a vseeno je razmišljala kako bo, ko bo umrla in tako naprej. Upala je, da bo na tem svetu še dolgo, saj se je nekako smrti bala, kakor skoraj si na svetu. Pa vseeno tako veliko ljudi umre. In bumf, postala je žalostna.
Res lepo, ali ne znaš misliti na kaj drugega? Mislim, da so te ljudje res potrebni pomoči a vseeno, na "dopustu" si kaj vendar delaš?, si je v mislih rekla, ter se streznila. Opazila je, da je v dvigalo stopilo kar nekaj ljudi, neka blondnika jo je vzvišeno gledala v svoji bogataški obleki, če temu lahko tako rečemo. Autumn ni bila oblečena v krilo ali zelo kratke hlače. V bisvu je nosila kratke hlače, ki so ji segale do kolen in tanko moško srajco. Lase je imela spete v čop. Videti je bila res neurejena, a to ji ni delalo težav, saj ni hotela zgledati, kot barbika, ki se lišpa preden gre v bazen. To se ji je zdelo že tako smešno, da je bilo skoraj žalostno. Dekle, ki jo je gledalo je kmalu izstopilo iz dvigala in ji dalo zelo nepriajzen pogled. Autumn ji ga je vrnila, ter obrnila glavo stran od nje. lJudje so vstopali in izstopali Autumn pa je še vedno slonela na tisti "steni" od dvigala in gledala v tla. Nekateri so jo gledali rahlo čudno, ker je bila tako neurejena, a spet se ni pustila motiti, te ljudje so navajeni, da je vse lepo in ne sprejemjo, če je kdo oblečen v črno na beli zabavi. Spomnila se je, ko naj bi se na neki zabavi vsi oblekli v modro barvo, ona pa je prišla oblečena v rdečo, ker se s tem ni strinjala. Nasmehnila se je in spet so jo vsi čudno pogledali, češ, kaj je tako smešno biti v natrpanem dvigalu. To se ji je zdelo še tako bolj smešno in bruhnila je v smeh. Takoj, ko so se vrata dvigala odprla so vsi "zbežali" ven. Ostala je sama in smejala se je. Zares, prvič odkar je na križarki. Nihče ji tega ne bo pokravil, tudi če jo vržejo čez korov ne bo nehala. Vse se ji je zdelo tako smešno, te bogataši, ki so mislili, da so kaj boljši od vseh drugih. Pa niso bili, vsi smo enaki. Zdelo se ji je tako neumno in še bolj se je smejala. Nikogar več ni bilo v dvigalo, zato se je lahko smejala, kolikor se je hotela. Že res dolgo se ni tako nasmejala, tudi s svojimi prijatelji ne. Nekdo je vstopil v dvigalo, dvignila je pogled, nehala se je smejati. Srce se ji je ustavilo. Je to mogoče?
Oskari?, se je vprašala sama sebe v mislih. Vsega se je še predobro spomnila. Postala sta priajtelja, nato nekaj več, nekega dne ga je čakala, a ni prišel. Ni se oglašal na telefon. Bilo je konec, še dolgo se ni mogla sprijazniti s tem, da ga ni več. Zdaj, ko ga je že pozabila pa je tu. Čisto res je bil on, nihče ni imel takega obraza, takih oči. Naenkart ni bila več tako vesela, njen obraz se je zresnil. Pogledala je stran. Zakaj ravno tu, ravno zdaj, ko nikogar ni?
((Oskari
))
