"Tvoje ugibanje, da se ukvarjam s športom je pravilno." je dejala in se zasmejala. "Moj šport pa je košarka. Sedaj že preprosto ne vem, kako bi živela, če ne bi trenirala košarke. Vendar pa je v košarki težko uspeti, če si ženska." je tudi ona malo pojamrala. Toda pri sebi je vedela, košarka ali pa pač služba, ki bi se skladala s študijem, ki ga je končala. Bila je trdno odločena, da se preizkusi v košarki. "Saj tudi ti ne izgledaš slabo. Se tudi ti ukvarjaš s akšnim športom?" ga je vprašala. Potem pa ji je začel govoriti o svojem očetu in svoji službi. "Sodišče? Upam, da se tam nikoli ne znajdem." je dejala in se malce nasmehnila. V tem primeru se ni hecala ampak je to mislila čisto resno. "Hm, kaj pa naj ti povem o sebi? Ravno sem končal študij in starša sta me presenetila s, končno, enim dobrim darilom, prejšnja so bila popolnoma neuporabna. Drugače pa nikoli nisem bila preveč navezana na svoja starša, oba sta veliko delala, oče kot veleposlanik, mama pa je bila plavalka, tako da je name pazila varuška. Ampak to je že dolgo nazaj. Drugače pa boš moral kar naravnost vprašati če te še kaj zanima." je dejala Chelsea po precej dolgem času govorjenja.