Cafe Machiato

Bil je eden izmed prvih dni na križarki in na vse skupaj se še ni dobro navadila, zato je bilo malo težje najti nekoga za kavico in prijeten pogovor. A nje to ni odvrnilo od tega, da bi zavila v eno izmed prijetnih kavarnic. Bo pač sama spila kavo in si potem odšla dodobra ogledati ladjo. Njej to ni predstavljalo niti najmanjšega problema, saj je rada imela nekaj trenutkov dnevno zase, a se ji kljub temu ni dalo celega popoldneva preždeti v kabini in razvrščati obleke v omare. To delo bo preložila za pozneje. Odkar je stopila na krov križarke sta minili slabi dve uri, saj je najprej morala nekaj časa čakati pri recepciji, da so ji pregledali dokumente in ji dali ključe od kabine, potem pa je potrebovala dolgo časa, da je svojo kabino našla. Potem je več kot pol ure hodila po svojem novem bivališču za kratek čas, ter si vse skrbno ogledala in si vtisnila v spomin, da bo potem, ko se vrne, vse skupaj lahko razložila materi in očetu. Odpravila se je na raziskovanje po ladji in kaj kmalu zavila v kavarno.
Kavarna ni bila prav nabito polna, poleg njene sta bili zasedeni še dve mizi, več pa tako ali tako ne morejo pričakovati, saj večina potnikov prve dni preživi v kabini ali pa vsaj prvi dan, da se navadijo vsega tega. Enako je počela tudi Gaby, a se je odločila, da bo enkrat za spremebo naredila drugače. Natakarju je naročila hišno specialiteto- late machiato in gledala proti vhodu, kjer se je dalo jasno videti nekatere potnike, ki so se sprehajali mimo. Ni minilo več kot pet minut, ko se je na vratih pojavila oseba ženskega spola. Gaby ji ni posvečala prevelike pozornosti, vsaj dokler se ji ta oseba ni približala. Trenutek kasneje je ugotovila, da je bila plavolasa ženska pravzaprav Emily, njena starejša sestrična po mamini strani, katera je sicer živel v Ameriki, a sta kljub temu ohranjali stike pred telefona, nekajkrat pa sta se tudi obiskali, tako da nista povsem pozabili druga na drugo in je bila Gaby stoodstotno prepričana da je pred njo stala Emily. Hitro je spregovorila, da se ne bi slučajno naredilo, da je ne bi videla:>>Emily!!<< Nasmehnila se ji je in jo pogledala v upanju, da jo je slišala in opazila. Konec koncev se je izkazalo, da le ne bo sama popila popoldanske kavice in da bo imela vsaj nekoga, ki ga pozna od prej, tako bo zanjo vse malce lažje.

[Emily... ]

Emily je kot krstna botra križarki Freedom of the seas vedela o križarki ravno toliko kot vsi ostali, ki so jo prvič videli ali slišali zanjo. V njeni notranjosti še ni bila, pač pa je s pomočjo dvižnega dvigala, kot so ga uporabljali za popravilo uličnih svetilk ali obešanje luč, prišla tri metre višje od vseh ostalih na pomolu, ki so čakali na vstop v križarko in z veliko steklenico šampanjca udarila po belo prepleskani ladji. In slavje se je lahko pričelo. Medtem ko so se kasneje že vsi zgrinjali v notranjost ladje je ona še razpravljala s kapitanom in delila nekaj avtogramov vseh tistih prišlekov, ki si takega potovanja vsaj za enkrat še niso mogli privoščiti. In ko je končno opravila vse, je tudi sama pomignila nosaču, da ji odnese prtljago v notranjost in že se je odpravila k recepciji. Tam je podpisala nekaj papirjev, pokazala osebno izkaznico, pa čeprav jo je receptorka poznala potem pa vzela čipirano kartico v roke in se odpravila proti dvigalom. Malce jo je zmedlo, saj so bila nadstropja označena s črkami a prijazna usmeritev receptorke v drugo nadstropje jo je pripeljala na cilj. Dvigala so bila presenetljivo hitra in steklena, tako da je lahko videla kako se dviguje od tal. A kmalu se je morala obrniti stran od stekla in izstopiti v drugem nadstropju. Sama je imela dvoposteljno kabino, saj naj bi večposteljnih že zmanjkalo. Očitno bosta morali z Nathalie pač malce potrpeti v mali sobi. Ni se pritoževala, pač pa odprla vrata nosaču, da je zložil kovčke v sobo potem pa mu v žep potisnila deset dolarjev napitnine. Trajalo je kakšne petnajst minut, da si je vse ogledala v svoji kabini ter si poskušala predstavljati kam bo vso svojo prtljago vtaknila. Ni vedela, da ima križarka več kot preveč prostora za njene muhe in, da je ta soba dovolj velika za tri in ne za dve. S prtljago se bo ukvarjala pozneje. Ni se ji dalo tratiti izjemnega časa na tej križarki, pa čeprav bo tu cela dva meseca. Zato se spet odpravila proti vratom, katera je zaklenila s kartico, potem pa se odpravila nikamor drugam kot v šesto nadstropje, kjer naj bi bile restavracije, bari in nočni klubi. Tam pa se je Emily počutila še najbolj domače.
Z željo po dobri kavi je morala preveriti trditev o specialiteti Late Machiato, eni najboljših italijanskih kav. Le kako bi se zadržala. Hitro je vstopila in se razgledala naokoli potem pa kar malce debelo zazijala. Če je videla prav, je bila v tej kavarnici tudi njena sestrična Gabriella. Ta ji je prvič predstavila Benetke, eno najlepših mest na svetu in takrat sta se tudi zadnjič videli. Stopila je do njene mize in jo pogledala. Ni se zmotila, na stolu je sedela njena sestrična! In ko jo je opazila, sta obe naenkrat poklicali ena drugo po imenu. »Gaby!!«. Kar malce poskočila je in sunkoma a previdno stegnila roke navzdol proti sestrični in jo objela. »Kako pa to, da si ti tu? Nisem vedela, da te mikajo križarjenja in dobrodelnost!«. Pogledala jo je s širokim nasmeškom in si poskusila jo iz spomina izbezati, ko je bila še majhna. Tako odraslo ji je delovala in spomnila se je, da je že odrasla. Sicer pa sta imele le tri leta razlike. Pa je bila še vedno Gaby tako mladostna, Emily pa nekako … No ja, lezla je proti 30tim in zelo se ji je poznalo.