Drsališče

S pogledom je nejeverno zijala v skorajda prazno drsališče pod seboj. Zasedla je enega od praznih sedežev v drugi vrsti, ki so nudili krasen pogled na bel, lahko spraskan led pod njo. Najraje bi se preklela. Kako zelo neumna je sploh še lahko bila?! Res je bilo, da je hotela poizkusiti prav vse, kar ji je ladja lahko ponudila, toda tole.. to je bil samo višek neumnosti. Pred njo so na tleh ležale sposojene drsalke, za katere se je tisti trenutek precej očitno zavedala, da jih ne bo spravila nase. Samo denar je zapravljala, denar in čas. In se ob tem seveda jezila sama nad seboj. Drsališče je izgledalo tako lepo, tako mirno, tako.. Ampak zanjo je bilo to samo toliko bolj nevarno. Navsezadnje ni bila ravno zgled, ko je prišlo do takihle reči. Ravnotežja ponavadi ni imela in bila je tako okorna, da se ni bala samo za svojo nevarnost, ampak celo za nevarnost drugih. Ko je bila manjša, je blazno rada drsala, toda takrat je lahko padala in vsi so mislili, da je bil njen padec ljubek. In zdaj? Razen očitnih problemov, ki bi jih lahko povzročila s svojo okornostjo je bilo tukaj še dejstvo, da jo bo kakšen izmed bogatunov zagotovo tožil, če ga bo podrla na tla. Navsezadnje ni pozabljala; bila je med samo smetano, ki je po njenem samo čakala, da ji dokaže, kako ne spada sem. In navsezadnje je bilo res. Niti malo ni sodila med lično elito tukaj, bila je hči ženske, ki je življenje preživela pod vplivom drog in edini razlog, da je bila tukaj, je bil njen oče, ki je najbrž moral praskati zadnje denarje skupaj, da ji je lahko privoščil tako luksuzno darilo. Navsezadnje tudi on ni spadal med smetano. Ona pa še manj. Premerila je svoje nekoliko sprane in zbledele kavbojke, rahlo zavzdihnila in iz tal pobrala na pogled popolnoma nove drsalke – ne bi je čudilo niti, če bi na njih zasledila ceno, ki pa je očitno, ko jih je obrnila naokrog ni bilo. Nekaj časa je z drsalkami v rokah razmišljala, potem pa se končno odločila – ne, nikogar ne bo spravila v smrtno nevarnost in pravzaprav je bilo najbrž najpametneje, da se čimprej spravi kar se da stran od ledene skušnjave. Vstala je in s pogledom, prikovanim na ledeno površino (za katero ji ni bilo najbolj jasno, kako so jo sploh lahko spravili na ladjo) naredila nekaj hitrih korakov v svojo levo. Napaka! Močno se je zaletela v nekaj in nič čudnega ni bilo, da je pristala na zadnjici, drsalke pa kak meter stran od nje. Še preden je povzdignila pogled, da bi videla, koga je zadela in kakšno škodo je naredila na njem, je njena lica prelila očitna rdečica. Super, Ramona, kdaj pa kdaj bi lahko celo razmišljala in gledala, kaj delaš, se je opomnila in nekoliko boječe pogledala svetlolasca, ki za razliko od nje očitno ni izgubil ravnotežja ob njunem tresku. »O moj bog,« je osramočeno zamrmrala in se hitro postavila na noge, s pogledom, pripetim na človeka, ki ga je, vsaj po njeni slovnici, napadla sredi dvorane. »Joj, oprostite,« je hitela med tem, ko se je z rokami stegnila za drsalkama. »Res nisem gledala, očitno bi morala biti bolj pozorna, ampak jaz sem enostavno zelo..« je hitela, dokler ji ni zmanjkalo besed, ki bi opisale njeno okornost. »Štorasta,« je končno dokončala stavek in se opravičujoče nasmehnila, upajoč, da je ne bo tožil ali zahteval prepovedi približevanja.

[Yan. ]

Morda pa mu bo na tej ladji postalo celo všeč.
Yan je samega sebe o tem prepričeval že cel dan. Morda bi se moral zamisliti nad sabo. Tako kratek čas, kot ga je preživel na ladji, pa že mu je bilo dolgčas. Ampak navsezadnje ni še ničesar počel. Vsaj ne karkoli pametnega. Tisto uživanje za pomoč zdaj ni več zvenelo tako privlačno kot prej. Moral se je nekako zaposliti, zato se je pri enem izmed brezhibno oblečenih delavcev, za katere se je zdelo, da nimajo za delati nič kaj bolj pametnega kot cel dan postopati po ladji in se smehljati, previdno pozanimal, če imajo tudi kakšno drsališče. Ko mu je moški namenil enega izmed posebej širokih nasmeškov, se je tudi Yan zadovoljno nasmehnil. Končno nekaj, kar je bilo vsaj malo podobno domači Rusiji. Mraz, led in drsalke. Ne da bi se zavedal, se je s širokim nasmeškom odpravil iskati dvorano z drsališčem. Kar pa je bilo veliko lažje reči kot storiti. Sam pri sebi se je nasmehnil, potem ko je končno našel pot pod palubo. Zdaj je moral najti samo še drsališče, kar mu je po nekaj korakih tudi uspelo. Vstopil je in opazil ogromno ledeno površino, na kateri se je nekaj ljudi dokaj pogumno drsalo. Okrog je bilo razporejenih nekaj sedežev in Yan se je odločil, da mora obiskati kakšno od predstav, če jih seveda sploh imajo, v kar pa nekako ni dvomil. Na tej ladji so imeli vse, plus skupino ljudi, katerih mesečni prihodki so povečini močno presegali celoletne dohodke normalnih ljudi. Družbena smetana, vsi pa so bili zbrani zaradi enega samega razloga. Da bi uživali, njihov denar pa bo šel v dobrodelne namene. Pravzaprav je Yan dvomil o tem, da je to zadnje glavni razlog, ampak vsekakor je bil zanj. Nekatere je preprosto privabilo dejstvo, da bo tu samo elita. In kje se tipičen predstavnik elite najraje zadržuje? Med elito, seveda. Vsa stvar sploh ni bila tako zelo zapletena. Ampak moral je priznati, da so pobudniki te zadeve dobro vedeli, kaj počnejo, da so povabili samo elito oziroma da so nabili cene tega križarjenja. Med elito so se štele tudi marsikatere razvajene igralke in ostale histerične osebe, ki so oboževale prepire, moški predstavniki pa pretepe. Nihče se ni spravljal na elito, so se pa oni na tiste, ki niso bili elita. Yan se je včasih resno spraševal, kaj je narobe z ljudmi. Njegov pogled je ujela nekoliko močnejša gospa, ki se je zaradi tega zabila v mlado dekle, ki je zbrano drsala. Izbruhnil je prepir, ki pa se je kar nekako izgubil med zvoki glasbe. Yan se je z vzdihom odrinil od ograje in si odšel sposoditi drsalke.
Ženski pri okencu je povedal številko svoje noge, ta pa mu je podala nove drsalke črne barve. Poklonil ji je rahel nasmeh in odšel do prve vrste sedežev, da bi si drsalke obul. Drsališče se je medtem že bolj izpraznilo in le nekaj ljudi je še drsalo. Ampak Yanu je bilo tako ali tako vseeno, saj je bil bolj samotarske vrste. Vse je za nekaj prav. Namuznil se je, medtem ko se je počasi začel drsati po ledu. Ko je povečal hitrost, je začutil tisti znani občutek vetra v laseh. Sproščeno se je nasmehnil in se izognil nekaj ljudem pred njim. Tako dolgo je že minilo, odkar je nazadnje drsal…
In očitno mu tudi danes ni bilo ravno usojeno. Nenadoma je začutil udarec, potem pa je opazil svetlolasko, ki se je zrušila poleg njega. Njene drsalke so odletele stran, Yan pa je svojo pozornost raje namenil njej. »Si v redu?« je zaskrbljeno vprašal in se sklonil, da bi ji pomagal na noge, ampak je bil prepozen, zato se je preprosto postavil nazaj na noge. Poslušal je svetlolasko, ki je tudi rahlo zardela, in se sam pri sebi čudil temu odzivu. Bila je skoraj panična, zato se ji je skoraj moral prijazno nasmehniti, ob tem pa je odkimal z glavo. »Ni panike.« Pozorno se je zazrl v njene oči, obenem pa se je spet nasmehnil. »To se lahko zgodi vsakemu. In prosim, tikaj me.« Počutil se je zares čudno, če ga je kdo tikal. Pravzaprav je bil to del njegovega vsakdana, ampak kljub temu tega od ljudi ni pričakoval vsaj zdaj, ko je bil na tako imenovanih počitnicah.
Pozornost je spet usmeril na dekle pred sabo in ji ponudil roko. »Sicer pa, jaz sem Yan.« Ali se mu je samo zdelo ali si je njegovo ponujeno roko res ogledala nekoliko sumničavo? Kakorkoli že, pobral je njene drsalke in ji jih podal. »Si bila prvič na ledu?« je vprašal in se ob tem z zanimanjem zazrl v njen obraz.