Coffe District

Ramona je s prekrižanimi nogami sedela za eno od majhnih mizic in lahkotno zrla nekam v daljavo. Bila je utrujena od zgodnjega vstajanja, toda ko je prispela v svojo sobo, je spanje odpadlo. Sicer je bila postelja blazno mamljiva, toda želja po tem, da bi spoznala vsak skrit kotiček na ladji, jo je kajhitro nagnala iz sobe in kmalu se je sprehajala po palubi, raziskovala najrazličnejše prostore.. dokler ji seveda od nekod ni pridišala kava, zaradi česar jo je skoraj vrglo po tleh. Ni čudno, da jo je tako zanašalo, ko pa kljub zgodnjemu vstajanju ni popila še kapljice kofeina! Seveda jo je zato v trenutku zaneslo proti urejeni kavarni, imenovani Coffe District, kjer je tako lepo dišalo - pa še prijetno se je zdelo bolj, kot v kakšnem zakotnem kafiču v Salt Lake Cityju - da se kraju ni mogla upreti. Zrla je predse, a kljub temu je s kotičkom očesa ujela ljubko natakarico, ki gotovo ni bila kaj dosti starejša od nje, ki se je z elegantnimi gibi vračala z njenim kapučinom. Prekleto, kako ji te zadeve uspevajo? je s prikritim občudovanjem premišljevala sama pri sebi. Ne, Ramona gotovo ni poosebljala niti pike elegance, vedno je bila preveč okorna in raje se ni premikala, ker je večinoma tako ali tako kaj podrla ali se kam pošteno udarila. Potem pa so letele grde besede.. Prijazno se je nasmehnila natakarici, ki je kapučino položila pred njo, na leseno mizico, nato pa se zasukala in odšla. Spet se je zazrla predse, takrat pa je ujela pogled dekleta, ki je prihajalo njej naproti. Kaj ni bila to Alison, njena daljna sestrična? Zdelo se je že tako.. "Alison!" je vzkliknila, ko je bila ženska dovolj blizu - in seveda šele takrat spoznala, da se je najbrž pošteno osmešila. Seveda bi morala pogledati pobliže - ženska ni bila nikakršna Alison, niti blizu tega. Zavedli so jo svetli lasje in način oblačenja - več kot očitno! Jasno je bilo, da jo pričakujoče gleda; najbrž je čakala, da ugotovi, ali se Ramona zgolj šali, brije norce iz nje, ali pa je enostavno nora. "Oh, oprostite," se je v zadregi hitro nasmehnila. "Mislila sem.. Zamenjala sem vas za nekoga.. Pardon," se je nekako skušala izmuzniti iz vse zadrege, čeprav jo je očitno samo še poglabljala.

[Chantal ]

Potovanje, kakor je bilo to jo je vznemirjalo, komaj je čakala, da koga spozna, da poklepeta z novimi ljudmi in izve kaj o drugih deželah. Še bolj je upala, da bo spoznala koga iz rodne Francije, saj je francoske fraze in izražanje kar pogrešala. "Oublier,"je zamrmrala sama sebi in stresla z glavo.Hitro se je premikala po dolgih hodnikih, ki niso imeli konca, česar ni nikoli marala na ladjah. Bilo je prekleto težko vedno najti prava vrata, posebno če nisi takoj opazil tabel, na katerih so bili narisani hodniki in prehodi na ladji, pravi zemljevidi, da se nisi izgubil. Ko se je po razpakiranju naspala se je odločila, da gre malo raziskovati ladjo. V življenju ni bila na tako ogromni križarki, zato je dvomila, da bo lahko v enem dnevu raziskala vse. A potovanje je bilo dolgo, zaenkrat bi ji bilo všeč le, če bi našla kavarno in ni trajalo dolgo, da ji je le ta pridišala iz kavarne Coffe District, se je imenovala. Živčno je vstopila in najprej pregledala vrata, če je kje zna, da so psi prepovedani, nato pa zadovoljno vstopila. Lance, ki se je, odkar sta prišla na ladjo nekoliko čudno vedel in poskakoval sem ter tja, vse dokler ni zaslišala vzklika, ki v resnici sploh ni bil namenjen njej. Obrnila se je na petah in zagledala temnolasko, v katero se je takoj zazrla. "Ni panike." Je skomignila z rameni. "Sem opazila ja. Smem prisesti? Prostih miz ni." Je zamrmrala in počakala na odgovor dekleta, ki se ji niti predstavila ni. "Oprostite, Chantal mi je ime." Podala ji je roko in se simpatično nasmehnila. Nova poznanstva so ji vsekakor koristila.

Po njenem izrazitem naglasu je lahko takoj prepoznala francoski izvor. Toliko lepše - ne samo, da jo je zamešala za Alison, dejansko je verjela, da je lahko ta francozinja njena daljna sestrična. Očitno je res bilo izrazito brukanje vse, kar je znala početi. Iz minute v minuto je rdečica na njenem obrazu rasla – jasno, počutila se je kot popoln idiot. Sicer se je velikokrat spravila v neprijeten položaj s svojimi nepremišljenimi odzivi, toda lahko bi vsaj pomislila. Lahko bi vsaj dobro pogledala, pa ni storila niti te najmanjše stvari. Očitno bi morala biti ponosna na to, da se še ni zaradi teh bedarij ubila ali kaj podobnega. Toda hej, se je opomnila v mislih. Še vedno si dovolj štorasta, da te bo v težave spravilo tisto. Jasno kot beli dan. Sprva se ji je zazdelo, da je ženska, ki jo je ogovorila, celo nejevoljna, kajti vse njeno opravičilo je sprejela precej brezbrižno; toda poznejši prijazen nasmeh, ki ji ga je namenila, je Ramono pomiril. Vsaj na koščke je ne bo raztrgala, ker jo je zamenjala za nekoga drugega. Še zdaj se je bala te visoke, uglajene družbe, v katero ni nikoli spadala. Saj ne bi bilo navsezadnje nič čudnega, če bi jo svetlolaska jezno nadrla, morda po njej polila kapučino, ki je počival pred Ramono in ji navrgla nekaj žaljivih besed, ki jih je uporabljala samo francoska smetana. Toda ona očitno ni bila takšna.. Ne, njen topel nasmešek jo je zares opogumil in tudi sama je na obraz priklicala nasmeh. Navsezadnje je bilo precej nesmiselno, če se je takole bala svoje sogovornice. Ni bila nič drugega kot človek in delala je napake; če bi bila francozinja že jezna nanjo, bi jo vendar pustila pri miru, to dekle pa si je očitno želelo kakšnega kramljanja. »Seveda, seveda,« je hitro pokimala, ko se je zavedla, da ima na obrazu najbrž precej bedast izraz. »Sploh ni prob.. prisedite,« se je namuznila, zavedajoč se, da je morda vendarle nekoliko preveč prijazna. ni želela izpasti preveč ritolizniško ali karkoli podobnega. Saj navsezadnje ni bila takšna. Samo zdaj, tukaj.. Bilo je drugače. »Živjo, Chantal,« je pokimala, da bi si zapomnila in segla v njeno toplo roko. Očitno je bilo, da je srečala samo še eno izmed prijaznih oseb, ki so ji bile očitno na tem potovanju namenjene. Za zdaj so bila vsa ustvarjena poznanstva pozitivna. »Jaz sem Ramona.« se je predstavila še sama in se znova prijazno nasmehnila. »Res mi je žal za tistole prej. Zamenjala sem vas za sestrično.. ki pa očitno niste.« Kratko se je zahihitala, nato pa skušala s svojim vprašanjem ustvariti manj napeto ozračje: »Ne morem si pomagati, da ne bi opazila..« Rahlo se je namuznila, nato pa nadaljevala z vprašanjem: »Francozinja?« Rahlo je povzdignila obrvi in se z zanimanjem zazrla vanjo, saj se ji je tole zdelo zanimivo. Nikoli ni spoznavala ljudi iz drugih kontinentov in njena poznanstva (vsaj v živo) so bila izrazito vezana na rodno Ameriko. Tole.. tole je bilo nekaj novega.