Latté-tudes coffee bar

Bližal se je večer in pred koncem dneva si je Ramona zaželela še vsaj enega zanimivega dogodka, preden se vendarle zavije med toplo posteljnino in se je poloti spanec. Sprehod preko luksuzne Royal promenade jo je popolnoma prevzel. Še vedno ji ni bilo jasno, kako je sploh mogoče, da je pristala tukaj. Adama je še vedno kovala v zvezde zaradi nenadnega očetovskega odnosa, ki ga je vzpostavil z njo. Med tem, ko se je sprehajala po hodniku, ki je bil neke vrste ulica, je na prsih poiskala verižico, ki je ni nikdar snela. Najpomembnejše očetovo darilo; nikoli ga ne bi bila sposobna pozabiti. Kako ji ga je velikodušno podaril in kako je dejansko izgledalo, kot da mu je bolj mar kot kdarkoli prej, četudi je svojo skrb vedno kazal. Bilo je velikon bolje - živeti z njim, kot pa se zakajati pri materi. Bil je bolj trden, lahko se je zanašala nanj. In lahko ga je imela bolj rada kot kogarkoli drugega. Bilo je neverjetno, kako se je po materini smrti vse spremenilo. In ne da bi pričakovala, se je spremenilo na bolje - na lepše. Neverjetno je bilo, da je bila končno tako zelo srečna. Ne bi si mogla misliti, da bi situacija lahko postala še kaj boljša - sploh ne zdaj, ko je bila tukaj, na tej luksuzni križarki, za katero nikoli ni verjela niti, da jo bo videla v živo. Morda na slikah, kaj več pa ne. Zdaj pa to, takole. Vse se je spremenilo. Korak jo je zanesel v enega od kavnih barov, saj ji je zadišalo nekaj močnega. Ustavila se je ob luksuznem šanku in se nasmehnila precej starejši natakarici, ki je delovala zares prijazno. Vljudno je dejala: "Kavo s smetano, prosim." Natakarica se je ustrežljivo odmajala nekam v ozadje in se zares hitro vrnila z brezhibno čisto skodelico dišeče kave ter jo postavila pred Ramono na šank. Ponovno ji je namenila zares vljuden nasmeh, saj je bila naravnost navdušena nad dejstvom, da so bili tukaj vsi člani osebja tako zelo prijazni. Sicer je bilo v Salt Lake Cityju kar podobno, toda tega ni pričakovala. Ponavadi je tako visoka družba sploh ni pogledala. Z žiličico, ki je bila na krožničku, je pomešala sladkor v kavi in ga nekaj časa odsotno premešavala, dokler ni opazila, da je smetana na vrhu kave že skorajda izginila. Zmedeno se je zavedla, da je sedenje in mešanje kave pobralo že precej časa, zato je srknila požirek in se zadovoljno nasmehnila; zares je bila ta kava tako dobra, če ne celo boljša, kot so trdili. S kotičkom pogleda je preletela prostor in v tistem trenutku ujela zares privlačen pogled nekega fanta na drugi strani prostora ter se zadržano nasmehnila, nato pa v trenutku pogledala stran in se v mislih razjarila na samo sebe. Najbrž je morala biti precej neumna, ko se je takole smejala neznancem.

[Oskari? ]

Oskari je imel namen že prvi dan vsaj približno preleteti križarko, saj tako veliko ladje ni bilo mogoče preiti niti v enem mesecu, kaj šele v enem dnevu. Naredil si je načrt, da bo za danes obšel bare, si dal duška, popival do poznih jutranjih ur in spoznal vsaj nekaj naivnih deklet, ki bi mu grele posteljo do naslednjega dne. Tudi neizmerna izčrpanost od nič kaj naporne poti, ga ni pripravila do tega, da bi šel prej v udobno posteljo in se naspal. Takoj ob prihodu v sobo je zagledal tam svoje kovčke. NI izgubljal časa. Iz kovčka je potegnil brisačo in kozmetično torbico, ter si na posteljo pripravil najnovejši model Armanijevih jeans hlač in oprijeto belo D&G srajco. Nato pa s hitrimi koraki odšel v kopalnico in se stuširal. Oboževal je tuš in čistočo, ravno zato so se nekateri prijatelji šalili na njegov račun, češ da je bolj deklica kot fant. Vendar pa so vedno na koncu ostali brez besed, ko se je Oskari pojavil s tremi dekleti ob sebi. Ko je končno končal s tuširanjem, si je uredil frizuro, se oblekel in nadišavil. Izgledal je kot nov. Še zadnjič se je na izhodu iz sobe pogledal v veliko ogledalo na omari, se sam sebi nasmehnil, prevzet s svojo lepoto in zapustil sobo. Po dolgih hodnikih je hodil vse do luksuzne Royal promenade, ta ga je enostavno očarala. Nekaj časa je še hodil in si ogledoval lokale, ko pa se mu je pogled ustavil na simpatični rjavolaski, ki je sama sedela za luksuznim pultom. Nocoj bo ona ta. Je pomislil z nekoliko zlobnim nasmeškom na obrazu. Dekle je res izgledalo lepo in zadovoljevalo Oskarijeve visoke kriterije. Neslišno je vstopil v lokal in se usedel za mize, nasproti pulta, ter opazoval dekle, kako je zamišljeno premešavala pijačo. Ko ga je opazila in se mu zadržano nasmehnila, je vedel da gre za ene izmed pridnih, zadržanih in sramežljivih deklet, vsaj tako je na prvi pogled delovala. In čeprav je umaknila pogled v tla, je Oskari še vedno gledal vanjo, nato pa rahlo namignil natakarici da pride. Ta se ni obotavljala in že naslednjo sekundo je z nasmeškom na obrazu stala pred njim »Želite?« Morajo res biti vsi tako pocukrano prijazni? Je pomislil in zamajal z glavo, čeprav je bil navajen, da so se mu ljudje prilizovali in letali okoli njega na vsakem koraku, mu je nocoj to šlo na živce, a se ni s tem ubadal, kajti pogled mu je vse bolj pogosto uhajal k sramežljivi rjavolaski. Nejevoljno je pogledal v natakarico in dejal »Poslušaj, vidiš tisto trgovino kjer imajo vrtnice? Kupi najlepšo in jo odnesi dekletu, reci, da ji jo pošilja tajni oboževalec in da je za najlepše dekle na ladji.« Natakarica se je prenehala komercialno smehljati in ga je začudeno pogledala »Ampak jaz delam.. jaz moram biti tu..« Vendar še preden je uspela karkoli dokončati, je Oskari iz denarnice potegnil lep kupček bankovcev in tišje dejal »Sem pozabil omeniti dokaj veliko napitnino? Zdaj pa zgini po vrtnico.« Ter ji za predpasnik zataknil bankovce, vendar tako, da rjavolaska tega ni opazila. Zmedena natakarica, je brez besed sprejela ponudbo in odšla do trgovine, ter opravila svoje. Oskari, pa je z zmagoslavnim nasmeškom čakal, kakšna bo reakcija lepotice nasproti njega. Skoraj preveč očitno je bilo, da ji je vrtnico poslal on in zanimalo ga je, če je ena izmed tistih, ki bo padla na te stare trike in končala nocoj z njim v postelji, ali pa jo bo njegov pristop zmotil in bo sramežljivo zbežala stran.

(( Here I'm -> sry za mal bedn post.. drugi bo bolš, nekak zmankal naudiha dans. -.-))

[Ah, ni problema. Post je super. ^^]

Težko se je zadrževala, a pogled je ohranila pred seboj. Če bi spet pogledovala k temnolascu, ki jo je več kot očitno motril s pogledom, bi izpadla še bolj bedasto, v to je bila popolnoma prepričana. Veliko bolje je bilo, da se je držala svoje pijače, ki je počasi izginjala, nato pa, kolikor hitro je le mogla in znala, izginila iz te kavarne. Ne bi bilo najbolj praktično, če bi iz sebe naredila popolnega osla, sploh pa ne sedaj, ko je na sebi čutila dvoje privlačnih, temnih oči. Očitno je bilo, da je njen obraz preplavljala vedno večja rdečica in najraje bi se pogreznila v tla. Pa je kljub temu popolnoma skulirano izpraznila skodelico s kavo in počasi vstala, da bi se odpravila, ko se je ob njej pomudila natakarica s čudovito rdečo vrtnico. Težko je prikrila presenečenje, ko se ji je uslužbenka zadovoljno nasmehnila in ji vrtnico podala z besedami: »Vaš skrivni oboževalec vam pošilja tole.« Njene obrvi so se povzdignile, saj je težko verjela, da je obstajal nekdo, ki bi samega sebe poimenoval za njenega 'skrivnega oboževalca'. Najbrž je šlo za napako in to je skušala natakarici tudi razložiti, toda rdeča vrtnica je bila že v njenih rokah, natakarica pa je še naprej stresala neumnosti: »Pravi, da je za najlepše dekle na ladji.« Ob tem je seveda Ramonin obraz zalila še večja rdečica in le s težavo se je prepričala, da ni pogledala na drugo stran, na kateri je za eno izmed mizic sedel temnolasec. Kakšna trapa si, se je opomnila. Seveda ti je ne pošilja on, sploh te ne pozna in najbrž se mu zdiš popolnoma bedasta, ker si se mu prejle takole režala. Trapa neumna. Natakaričin obraz pa je pravil nasprotno. Precej neposredno se je obrnila v smer, za katero se je Ramona že tako dolgo trudila, da ji pogled ne bi ušel tja, in se nasmehnila. Zdaj seveda več ni bilo pomoči. Tudi ona se je obrnila, da bi videla, komu se natakarica tako zadovoljno smehlja – in na sebi spet začutila dvoje temnih oči, ki so jo spet preprosto očarale. Prekleto, prekleto. Vedela je, da ne bi smela padati na te trike. Ampak vrtnica… in on… Bil je popoln. Imel je čudovito telo, njegov obraz je bil zares privlačen, težko bi verjela, da je ta pogled namenjen njej. Vsa logika ji je govorila, da samo čaka, da jo spravi v posteljo, toda nekaj drugega ji je govorilo, da ne sme biti tako nezaupljiva. Da preveč skrbi zase. Da bi morala zaupati neznancem, ne pa, da jih prehitro označi. S pogledom je spet zdrsela k vrtnici v svojih rokah. Bila je tako lepa… In seveda se je odločila. Precej plaho, toda odločeno se je odpravila preko prostora in se ustavila pred njegovo mizo. Ni vedela, kaj naj bi pravzaprav rekla. Kaj, če vrtnica ni bila njegova? O bog, kaj če vrtnica ni bila njegova? Toda njegov samozavesten pogled je pravil nekaj drugega… Veliko bolj samozavestno se je nasmehnila tudi ona in brez vprašanja prisedla. Nekaj časa je precej očarano opazovala svojega 'skrivnega oboževalca', nato pa dejala: »Hvala. Za vrtnico.« Na mizo je položila cvetlico, ki ji je bila podarjena in se pričakujoče zazrla vanj.

Oskari je z zadovoljnim nasmeškom opazoval celotno situacijo in njena rdečica na obrazu mu je delovala prikupno. Všeč mu je bilo, če je dekleta spravil v zadrego, hkrati pa jim ugodil. Po navadi je to počel z vzvišenimi, samovšečnimi dekleti, a se j epri Ramoni očitno zmotil sploh ni delovala tako narcistično in vzvišeno, čeprav bi glede na svoj videz lahko bila vse našteto. Ko se je po prejetju vrtnice obrnila k njemu in se nasmehnila, ji je pomežiknil, se še udobneje namestil na stolu, ter z glavo nakazal na prazen stol nasproti njega. Opazil je, da se dekle nekoliko obotavlja in če ne bi sama prišla do njega, bi on pristopil k njej. Sicer po navadi tega ni nikoli storil, saj mu je bilo pod častjo, a temnolaska je imela nekaj, za kar se mu je zdelo vredno potruditi. Ni še bil čisto prepričan, če je šlo za lepe oči, privlačno postavo ali prelep odsev dolgih, kostanjevih las, a nekaj je bilo v njenem pogledu, drugačnega kot pri ostalih dekletih s katerimi se je neprestano spogledoval. Ko je začela hoditi proti njegovi mizi, ni bilo mogoče spregledati nekakšne plahosti, četudi jo je skušala prikriti. Postavne rjavolaske so bile Oskarijeva šibka točka, vso njeno pot do mize je s pogledom potoval od glave do pet in bila je ena izmed redkih, ki je izpolnjevala vse njegove visoke kriterije. Ustavila se je pred mizo in nekaj sekund sta oba nemo strmela en v drugega. “Nič se mi ne zahvaljuj, takšne vrtnice so usojene takšnim lepoticam kot si ti in verjemi, zaslužiš si še mnogo več, lahko pa mi v zameno zaupaš svoje ime?” Če mu je kaj šlo od rok, je bilo to laskanje, mogoče še ni bil tako vešč v besednem jeziku, saj je njegov videz opravil ¾ osvajanja, vendar se je trudil. Ko je nežno položila vrtnico na mizo, je vpil njen lahek gib in postajala mu je vedno bolj všeč. “Zakaj ne bi prisedla in prinesla malo lepote še za to mizo, razen če ni še kje kakšen skrivni oboževalec s katerim bi lahko imel opravka?” Je dejal in se nasmehnil, nato pa vstal ter dekletu odmaknil stol od mize in ji ponudil da se usede. Po navadi ni bil takšen kavalir. Kaj te je pičilo danes?! Je pomislil in za trenutek zresnil obraz, a že naslednjo sekundo je na ustnice spet priklical očarljiv nasmeh, saj ni želel povzročiti še več plahosti pri svoji sogovorki.

Njegovo laskanje se ji je po eni strani zdelo tako zelo.. tipično. Nekaj ji je pravilo, da bi morala čimprej zaviti z očmi, ga politi s pijačo in oditi, toda njegove globoke oči so jo prikovale na mesto. V sebi je slišala glasek, ki jo je – kot vedno – opominjal na dejstvo, da se take reči, vsaj zanjo, nikdar ne končajo dobro in da bo tako ali tako na koncu uvidela, da gre za neslano šalo na njen račun ali, kar je bilo veliko bolj pričakovano, za moško željo po tem, da bi mu kakšna ljubka rjavolaska grela posteljo. Saj je vendar to poznala, tega je bila tolikokrat deležna.. in vedela je, kako se konča. Vedno na enak način. In kljub temu je še vedno stala tam kot kakšna trapa, samo zaradi njegovih lepih oči, ki so jo v trenutku očarale; seveda pa ni spregledala zapeljivega nasmeška, čudovite postave, popolnega okusa za oblačenje. Saj je bilo menda jasno, da ni prav nobenih možnosti, da bi bilo kaj takega namenjeno njej.. kajne? Pa vendar. Gledal jo je prav na poseben način, videla je lahko, da ji je všeč. Videla je lahko tudi, da se bo slabo končalo; toda tisti trenutek je bil njen razum toliko upočasnjen, da ji je bilo pravo razmišljanje zares onemogočeno. Ob njegovih sladkih besedah se je tako lahko samo nasmehnila in se nekoliko zadržano predstavila: »Ramona Lewis, ti pa si..?« Morala je biti previdna, toda vse ji je pravilo nasprotno. Bilo je neverjetno, kako hitro jo je lahko očaral samo s klišejsko vrtnico in zares osupljivim nasmeškom. »Ne, mislim, da je to konec s skrivnimi oboževalci za danes,« se je namuznila na lasten račun. Najbrž ne samo za danes, za celo stoletje.. se je opomnila v mislih, toda to zaenkrat sploh ni bilo pomebno. Sprejela je njegovo ponudbo in se mu nasmehnila, ko ji je kavalirsko ponudil stol, na katerega je sedla in ga radovedno pospremila s pogledom, dokler tudi on ni sedel nazaj, za mizo. Med tem je v roke spet vzela vrtnico in jo nežno vrtela med prsti, čeprav je sploh ni oplazila s pogledom; ves čas je namreč zrla vanj. Se sploh zavedaš, kako zelo neumno najbrž deluješ? se je opomnila, toda pogleda ni odmaknila. Še vedno je čutila rahlo rdečico na licih, toda počasi se je počutila bolj udobno tam, kjer je bila. In da bi vendarle prekinila tišino, je v šali dejala: »Tole z vrtnicami torej počneš za vsako rjavolasko, ki jo vidiš sedeti za šankom in srkati svojo pijačo, ali imaš določen pravi kriterij?« Sploh se ni zavedala, da je bila s svojimi besedami prekleto blizu resnični situaciji in če bi to vedela, bi tisti trenutek odkorakala – zdaj pa tako ali tako ni več mogla. Navsezadnje jo je samo s svojo nenavadno energijo, ki jo je oddajal, prisilil k temu, da je ostala na mestu.

Kakor vedno, mu je tudi sedaj na nek način uspevalo v svoji nameri, vsaj takšen občutek je imel, čeprav se mu je zgodilo že, da je dekle skoraj odpeljal do sobe, ko mu je primazala klofuto in odvihrala stran. A prikupna rjavolaska se mu ni zdela takšna, bila je posebna in drugačna, ni še znal oceniti po čem, a nekaj na njej ga je očaralo. “Oh, ja... seveda, pravo ime za tako očarljivo dekle. Jaz pa sem Oskari, vam na uslugo.” Je dejal in pomežiknil, in stopil za korak bližje k njej, bilo je neverjetno kako mu je njena bližina godila, a vedel je, da ne sme predaleč, saj bi jo lahko s tem odvrnil. Počasi, postopoma. Je pomislil in z radovednim pogledom še vedno raziskoval njen prikupen obraz. “No ja, ne bi rekel. Dekle kot ti mora imeti veliko skrivnih oboževalcev, ampak v tem trenutku se je odločil priznati da si ga popolnoma uročila le eden.” Je dejal. Zdelo se mu je, da ji nekoliko primanjkuje samozavesti a mu ni bilo jasno zakaj. Bila je tako popolna. Popolna?! Si normalen?! Nobena ženska ni popolna... samo zabavo so! Se je opomnil v mislih, a se mi pustil zmesti, kar bi se mu skoraj zgodilo. Počakal je, da je Ramona sedla in ji stol približal mizi, nato pa se z elegantnimi koraki sprehodil še do svojega stola, ter se lahkotno naslonil. Čutil je njen pogled na sebi in ni si mogel kaj, da ne bi še sam opazoval njenega obraza, spretnosti s katero je vrstnico vrtela med prsti, nežnih gibov itd. . Seveda je imel že veliko deklet samo za eno noč in tudi Ramono je uvrščal med te, prav zato se je v tem trenutku nenehno bojeval sam s seboj in trdil, da jo bo le izkoristil. Tišina ki je zavladala, je bila nerodna predvsem za njo in rdečica, ki se ji je pojavila na licih je delovala prikupno, simpatično. Njeno vprašanje je bilo nepričakovano, dekleta po navadi niso ničesar spraševala in se le prepustila njegovemu osvajanju. Kljub temu se je prilagodil, nadel nedolžen nasmešek in dejal “Nisem eden izmed tistih, ki bi svojo pozornost namenjal vsakemu mimoidočemu privlačnemu dekletu, mojo pozornost si zaslužijo le posebna, lepa dekleta, ki si jo dejansko zaslužijo.” Seveda je zvenel nekoliko samovšečno a enostavno ni mogel iz svoje kože. Bil je večni egoist in narcis. Ker je želel pregnati njeno neodločnost se je s komolci naslonil na mizo, se nagnil bližje k njej in se z desno roko dotaknil njene, kjer je držala vrtnico, nato pa tišje dejal “In če ti lahko zaupam skrivnost, si prvo dekle, kateri sem namenil takšno vrsto pozornosti.” Laž, seveda ti ne bo verjela... ali pa? Je pomislil in skušal narediti čim bolj nedolžen obraz. Še vedno je zrl v njene oči in upal, da mu bo verjela. Pa tudi če mu ne bo, le, da bo sprejela igro. Njegova dlan je bila še vedno na njeni topli, prijetni dlani. Upal je, da je ne bo odmaknila, kajti to bi pomenilo napačen korak. Dokler je čakal na njeno reakcijo, pa je z prosto roko pomahal natakarici, naj jima prinese enako še enkrat, pogled pa mu je ostal prikovan na njenih rjavih očeh in polnih ustnicah, ni odnehal niti za sekundo.

Bilo je že smešno, kako jo je s tipičnimi frazami spretno vrtel okrog prsta. Saj je navsezadnje poznala vse te trike in se jim že ničkolikokrat spretno uprla! Kaj pa je bilo to? Ni vedela, ali so bile krive njegove zares lepe oči, njegov zapeljiv, a izjemno samozavesten nasmešek, njegove mehke obrazne poteze.. ali pa kar vse skupaj. Ponavadi ni podlegala besedam, pa tudi na lepotce ni padala, toda to.. Še nikoli ni nihče šel skozi takle trud, da bi jo očaral. Očitno so bili fantje okrog nje nekoliko nižjega stanu in jasno je bilo, da so bili ljudje tukaj, na ladji, pravi elitneži. Sama je vedela, da ni del njih; morda je bilo krivo prav to. Ni se počutila, kot da spada med vse te bogatune in očaralo jo je dejstvo, da se je nekdo zanimal zanjo. Težko bi sicer rekla, da ni bila privlačna, toda kaj, ko se je večkrat počutila nevidno, sploh v družbi ljudi, ki jim je bilo v življenju postlano z ročicami. In tukaj je bilo še dejstvo, da ji ljubezenske zadeve nikoli niso ležale in da je iz ene nesrečne zaljubljenosti lezla v drugo, tukaj pa je bil pred njo noro privlačen tip, ki jo je dobesedno prosil za ključ do njene postelje. Po drugi strani pa je lahko samo upala, da ne gre za enega izmed tistih, ki bi jo z veseljem izrabili in pobegnili, kot se tako rado zgodi. Vedela je, da ne bi niti slučajno prenesla, a kljub temu je bila zdaj že tako predaleč, da bi se umaknila. »Oskari,« je ponovila in se nežno nasmehnila. Ime je bilo nenavadno in jasno je bilo, da najbrž ni Američan, tako kot ona sama. Morda Evropejec, je ugibala sama pri sebi, a sklenila, da ga ne bo morila s temi tipičnimi vprašanji. Sicer pa je bilo tako ali tako jasno, da tisti trenutek ni bila sposobna preveč jasno govoriti, ker jo je tako uročil. Še lastne misli o tipih, ki vabijo dekleta v postelje samo za en dan, je v trenutku in z neverjetno lahkoto pozabila, samo zato, ker je svoje lepe oči upiral v njene. Po tem, ko je spregovoril, ni bila najbolj prepričana, kako naj bi se odzvala. Spet ji je pihal na dušo in njej je seveda to prijalo, četudi so v njeni podzavesti skoraj neslišni glasovi nejasno kričali: Saj veš, kako se take reči končajo! »Hm, no, tudi mene je očaral,« je sprejela njegovo besedno igro, v kateri je o sebi govoril v tretji osebi. Njena lica so rahlo zardela, na obraz pa si je zarisala širok nasmešek. Njegove besede so ji samo potrdile dejstvo, da ji samo nenehno piha na dušo, čeprav je bilo popolnoma mogoče, da mu je popolnoma vseeno za karkoli drugega. Toda še preden bi lahko karkoli rekla, je začutila njegove prste na svoji dlani in njene roke so otrpnile. Presneto, kako moraš zdajle izgledati bedasto.. se je opomnila in se spet nežno nasmehnila ob njegovih naslednjih, laskavih besedah. Lahko bi rekla: hej, tudi ti si prvi, ki si mi poklonil tako vrsto pozornosti, a prepričana je bila, da bi izpadla precej patetično, zato je v zadregi pogledala k svojim rokam, katerih se je še vedno dotikala njegova dlan. Nežno je izpustila vrtnico, da je pristala na mizi in se s prsti nežno dotaknila njegovih.. Potem pa se je pri mizi naslikala natakarica in ob tem, ko se je zavedla njene pozornosti, je Ramona dobesedno trznila, kar jo je privedlo samo še do večje rdečice na obrazu. S pogledom je ošinila najprej Oskarija, nato natakarico, ki je pred njo odložila novo kavo in se odzibala dalje; ko je odšla, je spet pogledala proti svojemu 'oboževalcu' in se spet nasmehnila, ob čemer je skušala kontrolirati svoje dihanje in izprati rdečico iz obraza. »Koliko si star?« je načela enega od spoznavalnih vprašanj, proti katerim se je še malo prej vztrajno borila. Lahko bi bil star dvajset ali štirideset; deloval je odraslo, a njegov izgled je kazal zgodnja dvajseta.