Sprehajalna pot

Autumn se je odločila, da si bo malo ogledala križarko. Stopila je iz sobe, ter se odpravila na Razgledno polščad. Tu bo najbolje, se je nasmhenila. Naslonila se je na ograjo, ter gledala morje. Razmišljala je kako bi bilo, če bi tudi ona živela z vsemi morskimi živlami. Vedela je, da so nekatera morja že zares umazana in vse te živali so se ji smilile. Le kaj bi nam naredile, če bi le lahko?, se je poglobila v mislih. Takoj si je predstavljala kako bi bilo, če bi nas morske živali res lahko opozorile na to kar počnemo. Mogoče, bi bilo bolje, mogoče ne. Cel svet je v nevarnosti in mi se tega ne zavedamo. Vsaj nekateri ne. Bila je vesela, da se keižarka trudi delovati ekološko, zato se je počutila bolje, ker ve da se ljudje trudijo. Mogoče ne morajo vsega spremeniti, a lahko pomagajo. Spet, kaj je z mano? Sigurno morski zrak, je zavzdihnila. Nikoli še ni dobila morske bolezni, čeprav ni bila ravno najboljša prijateljica z morjem. Bil je res lep sončen dan, kar vabil je ven, res ji ni bilo žal, da je prišla sem, čeprav brez sončnih očal, a ni tako neumna, da bi gledala v sonce. Heh, moja brata bi bila tu navdušena, ko bi lahko bili tu vsi, močno si je želela, da bi bila tu cela družina, a vseeno so ji privoščili ta oddih. Vzela je fotoaparat, ter začela fotografirati, tako se bo zmeraj spominjala tega lepega vremena. V Greenwichu ni tako hudo deževalo, kot v Londonu, a nikoli še niso imeli tako lepega vremena, to je morala pokazati vsem. Preveč je mislila na dom, zagrabilo jo je rahlo domotožje, za hip je nehala fotografirati in je vidhnila morski zrak. Dobro ji je prijalo, pospravila je fotoaparat, ter se ozrla po ljudeh. Vsi so nekam hiteli, nihče si ni vzel časa, da bi samo slonel na ograji, ter gledal v prazno, kot ona. Videla je kako se vsi smejijo, ter hitijo neznano kam. Dobro vreme je res vplivalo na te ljudi, kar pa ni bilo slabo, saj se ni nihče pritoževal ali kregal zaradi nepomembnih stvari. Ni marala prepiranja, tega tu ne bo počela. Ozrla se je nazaj k morju, bilo je tako mirno in temperatura je bila ravno pravšnja, sploh ko je zapihal rahel vetrič. Dobro ji je delo, spet se je nasmehnila. Nato se je obrnila, ter zagledala moškega, ki se ni smehljal, zgledal je bolj zadržan. Sigurno spet kakšen razvajen bogataš, se je zmrdnila, ter se obrnila stran. Prehitro. Nagnila se je preveč naprej in skoraj padla v morje, začutila je, da jo je nekdo prijel za roko, ter potegnil nazaj. Obrnila se je proti človeku, bil je tisti moški, ki ga je ravno prej zagledala. "Ehm, hvala," se je zahvalila in narahlo zardela.

((Yan, upam da boš ostal živ, ko boš to bral.^^))

Yan je končno razpakiral vso svojo prtljago. Pravzaprav ni pričakoval, da mu bo to vzelo toliko časa. Ampak če je dobro premislil, je imel res kar veliko stvari s sabo, zato nad dejstvom, da je oblačila iz kovčka v prostorno omaro zlagal kar celo uro. Nikoli ni bil perfekcionist, ampak navsezadnje oblačila niso bila tako natančno zložena. Pospravil je še kovček in se ulegel na posteljo. Končno je lahko začel uživati. Sam pri sebi se je namuznil, potem pa se odločil, da se bo preoblekel in raziskal ladjo. Ali pa se vsaj odpravil na kratek sprehod po njej.
Po krajšem premisleku se je odločil, da se bo oblekel bolj počitniško. Zunaj je bilo zelo vroče, zato je Yan iz omare izbrskal kopalke, ki so segale do kolen, in so jih mnogi moški uporabljali za hlače. Pravzaprav so bile dokaj priročne. Izgledale so povsem običajno, obenem pa se je lahko z njimi preprosto vrgel v vodo, če bi mu bilo prevroče. Izbral je črne z belimi vzorci, zgoraj pa je oblekel črno majico brez rokavov. Sam pri sebi se je namuznil, ko se je obuval in odprl vrata svoje kabine. Že hiter pogled na nekaj mimoidočih mu je povedal, da je izbral povsem pravilna oblačila. Vsi moški so nosili kopalke, ženske pa kratka krila in zgornje dele kopalk. Saj ne, da bi Yanu oblačila kaj dosti pomenila, a ni želel že prvi dan izstopati. Sicer pa, od kdaj se je on obremenjeval z oblačili?
Zaklenil je vrata svoje kabine in počasi odšel mimo vrste ostalih kabin, ki so bile v notranjosti najbrž prav tako razkošno opremljene kot je bila njegova.
Spustil se je po nekih stopnicah in se obenem spraševal, če bo našel pot nazaj do svoje kabine. Vse si je bilo tako podobno, a Yan je imel dobro razvit čut za orientacijo, zato s tem načeloma ne bi smel imeti problemov. Medtem ko se je sam pri sebi namuznil, se je umaknil skupini ljudi, ki so šli mimo. S pogledom jim je sledil, dokler da niso izginili za ovinkom, in se spomnil še ene stvari, ki se je je na nek način bal. Bil je na križanki, in ni bil sam, saj je bilo poleg njega še nekaj ljudi, za katere je sklepal, da so bogati snobi. Namrščil se je, saj takšnih ljudi že od nekdaj ni maral. Večina jih je bilo bogatih samo zaradi staršev, ne pa zato, ker bi za svoje bogastvo kaj naredili sami. Ampak saj vsi niso bili takšni, kajne? Vsaj upal je tako, čeprav je dvomil, da bo on sam imel kaj veliko družbe v teh tednih. Sicer pa je niti ni potreboval. Bil je povsem zadovoljen s samim sabo. Namuznil se je, ko se je zavedel, kako samovšečno je to zvenelo, ob tem pa opazil, da je nekako prišel do četrtega nadstropja. V svojih mislih se je popolnoma izgubil, zato se je povzpel po še enih stopnicah, obstal pa je pred začetkom sprehajalne poti. Bil je na razgledni ploščadi, če ga spomin ni varal, zato je počasi odšel naprej. Tudi tukaj je bilo nekaj sprehajalcev, pravzaprav jih je bilo več kot samo nekaj. Yan je bežno pozdravil nekega starejšega moškega, prezrl zapeljiv pogled neke blondinke in se naslonil na ograjo. Pogled je uprl stran od ljudi, v morje, ki se je počasi premikalo pod njimi. Opazil je tudi mnogo rešilnih čolnov, ki so bili privezani ob ograjo, in samo upal je lahko, da jih ne bo potrebno kdaj uporabiti. Počasi se je odpravil naprej, ob tem pa je slišal nekaj oddaljenih krikov galebov. Ustavil se je v senci nekega stebra in se naslonil nazaj. Morda pa tukaj le ne bo tako slabo. Večina ljudi je izgledalo prav srečnih in Yan je moral pomisliti, da je to pravzaprav krasna priložnost, da se sprosti in pozabi na vse, kar je bilo v Rusiji. Torej klinika in njegovo delo. Sem je prišel uživat. Prepričal ga je njegov dober prijatelj, in Yan je pravzaprav to zamisel v začetku odločno zavrnil. Potem pa je Igor pojasnil, da bo s tem uživanjem pomagal, in tega ni mogel več dolgo zavračati. Takoj je rezerviral in zdaj je bil tukaj.
Spet je preveč razmišljal. Skoraj bi se nasmehnil, potem pa je ujel pogled rdečelaske, ki je slonela na ograji. Njegov pogled je oplazil tablo, na kateri je bilo njeno početje narisano in odločno prečrtano. V tistem trenutku je ujel njen pogled, zato se je ona hitro obrnila nazaj. Z roko si je odsotno razkuštral lase, potem pa je njegovo pozornost spet pritegnila rdečelaska pri ograji. Očitno se je obrnila preveč hitro. In ne da bi zares premišljeval, je planil naprej in jo prijel za roko ter potegnil nazaj, še preden bi padla v globoko modrino spodaj. Očitno ni bila preveč pretresena, ampak kljub temu je previdno spustil njeno roko in jo ob tem še bolj previdno opazoval. »Ni za kaj. Sicer pa bi vsak to naredil.« V mislih se je popravil. Večina ljudi tega ne bi naredila. Vsaj večina ljudi, ki so se nahajali na tej ladji. »Bolj previdna bi morala biti.« Ob tem si je dovolil rahel nasmešek, a upal je, da tega ne bo vzela preveč resno. To je bil neke vrste prijateljski nasvet. »Sicer pa, jaz sem Yan.« Predstavil se je in ji ponudil roko, ki jo je nato s čvrstim prijemom narahlo stresel. Morda pa to dekle ni bilo razvajena bogatašinja. Ali pa je morda bila ravno to? Vsekakor bo takoj izvedel.

[ Sem še živ, nič bat. ]

Moški ji je dal nek "nasvet", se nasmehnil, ter predstavil. "Jaz pa sem Autumn," se je še sama predstavila, ter se mu v zadregi nasmehnila. Mogoče le ni razvajen, večina bi samo dvignila nos, ter odšla, hmm, se je zamislila. Ni vedela kaj naj mu reče, a nekaj bo le morala, saj sta se le predstavila eden drugemu. Preverila je, če ima fotoaparat še vedno pri sebi, če bi ji padel v vodo bi se ubila, saj je stal kar precej njenega premoženja. Spet se je skoncentrirala na sogovornika. Zgledal je precej mlad, a ne mljaši od nje. Tudi z dobrim videz vsekakor ni bil prikrajšan. "Torej, m-mogoče lahko izdaš kako si se znašel na križarki?" je zajecljala, morala je izgledati res čudno. Kakšno pa naj bi bilo to vprašanje, sliši se kot, da ga ženem stran, si je očitala. Ni si mogla kaj, da bi ugibala kaj počne. Mogoče je odvetnik, ali zdravnik ali poslovnež ali, ali. Sama sebi se je zdela tako neumna, želela si je izginiti, nikoli ni znala začeti pogovora, tudi on bo našel izgovor in odšel. Sigurno je zelo pomembna oseba in nima časa, da bi ždel tu z njo in odgovarjal na neumna vprašanja. "Z-zanimivo ime. Od kod pa si?" je še poskusila, zdelo se ji je, da je to malo boljše vprašanje. Tako ali tako je že čisto zgrešila pogovor. Spet je imela občutek, da bi se najraje lopnila po glavi. Res se ji je zdelo neumno, da se je ob vsakem človeku, ki ga je na novo spoznala tako počutila. Z velike zadrege se je reševala tako, da se mu je bedasto nasmehnila. Nikoli je ni zanimalo kaj si ljudje mislijo, a tkorat je bila zgrožena nad svojim obnašanjem, ter se počutila, kot da se čisto vsi zgražajo nad njo. Sploh ni vedela kaj počne tu, ne spada med te ljudi, ne zaskuži se jim bedasto smejati v obraz, ter jih nadlegovati z neumnimi vprašanji. Zresnila je obraz, zavedala se je, da zgleda precej žalostno in mirno. Vseeno ji je bilo, čimprej je hotela v svojo kabino, ter početi karkoli, samo da se izogne vsem tem obrazom. Vedela je, da se ji smejijo, ker je tako lahkomisleno slonela na ograji, ter skoraj padla. Ni želela zganjati zmede, to si je obljubila v recepciji, a seveda ni šlo brez njene nerode. Počutila se je tako odveč, da ji je bilo žal, da jo je Yan sploh rešil, pred padcem v morje, zdaj bi se najraje, kar sama vrgla vanj. Karnaenkrat ni zmogla reči nič. Samo stala je tam in zgledala bedasto, ter se smilila sami sebi. Ni zato prišla na križarko, sem se je prišla zabavat, spoznavat nove ljudi in se imeti dobro. Zdaj ni kazalo tako. Čimprej je morala stran od tod. Za cel dan se bo zaprla v kabino in gledala pocukrane filme, dokler ne bo zaspala od dolgčasa. Ne, ne ne! Zmešana si, prišla si na oddih pa se tako smiliš sama sebi, res si neumna, je očitala sama sebi. Poskusila se je razvedriti, a zedlo se ji je, da je njen sogovornik opazil, da ni ravno pri sebi.

»Autumn.« Preizkusil je zven njenega imena in se ob tem nasmehnil. Ob tem je opazoval rdečelasko pred sabo. Pri sebi je imela fotoaparat, torej je očitno rada fotografirala. In najverjetneje je to počela pred nekaj trenutki. Sicer pa ni mogel zanikati da je na ladji veliko priložnosti za fotografiranje, saj se že na vsakem koraku ponuja več kot odlična priložnost za to. Yan se je nekoč tudi sam ukvarjal s tem, ampak tisto je bilo samo kratko obdobje. Preprosto ni imel časa za takšne stvari, ampak kljub temu je včasih v roke vzel svoj fotoaparat in kakšen trenutek zabeležil in ga s tem za vedno shranil.
Njegovo pozornost je spet pritegnila Autumn. »Kako sem se znašel na križanki?« Ponovil je njeno vprašanje, ampak bilo je skoraj pričakovano. Vsekakor je ustrezalo situaciji. Kaj drugega pa naj bi človek na takšni križanki vprašal popolnega neznanca? To je bila dobra priložnost za začetek pogovora, razbitje leda in te stvari. Nasmehnil se je, a še vedno bolj zadržano. »Rad pomagam.« Domneval je, da Autumn ve, v kakšne namene gre denar tukaj. Če ni vedela, je bila zagotovo ena izmed tistih snobov, ki jih ni maral. A vendar ga je nekaj zadrževalo, da ni odšel. Morda pa si je končno našel povsem normalno sogovornico, kar bi bilo skoraj nenavadno na tej ladji, ampak nikoli ne veš.
»Sicer pa sem iz Rusije.« Dobra, stara in predvsem mrzla Rusija. Morda jo je celo malo pogrešal v tej vročini. Ampak navsezadnje kaj drugega niti ni bilo za pričakovati. Bil je na morju, nekateri mediji, ki so izvohali njegov odhod pa so to označevali kot težko prislužen počitek. Takšnim zgodbam se je pravzaprav samo smejal. Je imel pač rad svoje delo. Pogled je usmeril v rdečelasko nasproti sebe. »In s kod si ti?« Za trenutek je pomislil, potem pa se nasmehnil. »Ne, počakaj. Naj uganem.« Za trenutek se je ozrl v morje, ki je šumelo pod njima in se penilo, potem pa jo spet pogledal. »Anglija.« Bilo je tako očitno, saj je imela angleški naglas, ki je bil Yanu že od nekdaj všeč. Zaradi tega je veliko raje gledal tudi angleške filme. Seveda če je sploh dobil priložnost za gledanje filmov. Nasmehnil se je bolj sam pri sebi. »In kaj je tebe prineslo na to križanko?« Spet se je nasmehnil, potem pa se odločil, da Autumn ni ena izmed razvajenk. Morda je povsem v redu oseba.
»Kaj počneš v življenju?« Bila je zanimiva, če ne kaj drugega, in Yanu je bilo tako ali tako dolgčas. Morda si je našel novo prijateljico. »Jaz sem kirurg.« Nasmehnil se je ob izrazu, ki je spreletel njen obraz. Bil je povsem običajen odziv, ki ga je dobil od ljudi, kadar je omenil svoj poklic. In pravzaprav je bil bogat zdravnik, kar ni toliko pomenilo kot dejstvo, da je bil dober zdravnik.
Potem pa je opazil njeno nenavadno obnašanje. Bila je živčna, in zdelo se je kot da bi rada čimprej odšla stran. Zato je oklevajoče pristavil še nekaj besed, ki so zvenele bolj negotovo. »Te motim?« To je zvenelo skoraj napadalno, zato se je popravil. »Mislim, ali se ti kam mudi oziroma kaj podobnega. Upam, da te ne zadržujem.« Nikoli ni rad motil ljudi, saj je še predobro vedel kako je, če ti ljudje ne dajo mira ko moraš delati. Idealen primer je bila operacijska dvorana, ko se je Yan skušal zbrati in delati, medtem pa je kakšna sestra počela kaj povsem drugega… Odgnal je takšne misli in se kot že mnogokrat prej opomnil, da je zdaj na počitnicah. In pravzaprav so počitnice namenjene temu, da se človek sprosti ter ne misli na službo in podobne zadeve. Nasmehnil se je svojim mislim in opazil nenavadno vedenje dekleta poleg sebe. Zaskrbljeno se je ozrl v njene oči. »Si v redu?« Nevede je položil roko na ograjo, kot da bi želel preprečiti Autumn, da bi spet padla ali kaj podobnega. Tudi tisto prej bi znalo biti nevarno in dekle je na nek način imela srečo, da je bil tam on. Kdo drug bi iz tega zagotovo naredil škandal. Namrščil se je sam pri sebi, potem pa se spet bolj zaskrbljeno ozrl proti rdečelaski.

Yan je bil bolj sproščen od nje. "Ja, iz Anglije," mu je odgovorila. Saj bi bilo že čudno, da ne bi uganil, saj je imela še zmeraj kar močen naglas, čeprav je za nekaj časa živela v Ameriki. Že prej je odgovoril na vprašanje, kaj ga je prineslo na križarko, zdelo se ji je lepo, da mu je bilo mar za ljudi v stiski. "V bistu sem tu iz enakega razloga in seveda sem prišla na kratek oddih," je odgovorila, počutila se je malo bolje. Mogoče pa le ni tako slab ta Yan. Še nikoli ni srečala človeka iz Rusije, to se ji je zdelo res zanimivo. Zmeraj si je želela v Rusijo, a nikoli ni našla časa. Mogoče jo bo to spoznanstvo malo spodbudilo k temu, da se vseeno odpravi tja. "Študiram fotografijo, nisem pa še zaposlena. Kirurg? Zanimivo," se he namuznila. Sama ni kaj dobro prenašala krvi, ni ravno kričala ko jo je videla, a vseeno ni bila nekakšen vamipr. Seveda se ji je vedno zdelo, da moški kri prenašajo bolje, mogoče ne res, lahko samo zaradi moškega ponosa. Ta pa ji je šel pošteno na živce tudi pri njenih prijateljih. Upala je, da Yan ni preveč ponosen in samovšečen, ker take ljudi le stežka prenaša. Dozdevalo se ji je, da je opazil kako zmedena je. "Ne, nikamor se mi ne mudi. Sploh pa, če je kdo koga zmotil sem to jaz, sigurno si bil kam namenjen, pa sem takole skoraj padla čez ograjo. Še enkrat hvala," se mu je nasmehnila. Zdaj ji je bilo žal, da ga je označila za razvajenega bogataša, a ugotovila je, da to ni. Sicer je res mogoče bolj premožen, kot ona, a ni se ji zdel tak človek, ki bi se s tem preveč ponašal. Zgledalo je, kot da bo dobila novega prijatelja, česar pa se ni branila. Končno se ni več počutila, koz kup "dreka", saj je vendarle nekoga spoznala, čeprav na dokaj smešen način. To se ji je dogalalo pogosto, zmeraj se je zaletavlala v ljudi ali počela kaj podobnega, nato pa jih bolje spoznala. "Kaj pa počneš v prostem času? Sicer ne vrjamem, da ga imaš veliko, ker si vendarle zdravnik," vedno jo je zanimalo, če imajo zdravniki sploh kaj prostega časa. Sicer naj bi ga imel vsak človek, tako da ga mora imeti tudi on. Vročina je še bolj pribila, morje je bilo čisto mirno. Za trenutek je pogledala po ljudeh, ki so hiteli mimo. Skoraj vsaka ženska, ki je hitela mimo si je vzela čas, ter si ogledala Yana, njo pa grdo pogledala. Zdelo se je, kot da je kriminal, če se pogovarja z njim. Sploh pa se ji je zdelo, da ga zaman gledajo, sigurno je zaseden. "Si že kdaj bil na križarki?" je prekinila tišino. Sama je bila tu prvič, to se je sigurno videlo. Sicer pa si je odkar ji je njena sestra pripovedovala o križarki, tudi sama želela priti sem in bila je tu. Res navdušena, še bolj pa ker je imelo to vse dober namen. Dvomila je, da bi sploh šla na križarko, če ne bi imeli tega namena, saj je pridno zbirala denar in splačalo se je. Sonce je začelo že neprijetno nabijati, zato se je pomanknila bolj v seco, saj se je pozabila namazati s sončno kremo, kar pa ni dobro za njeno svetlo polt. Zato na vroče dni ni nosila kratih majic, ki pa jih je imela zelo rada, zato ji je bilo še toliko bolj zoprno, da ima tako polt. Spomnila se je, da ji je neka sošolka rekla, da za to obstajajo solariji. Pajade, res je bila še bolj neumna, kot se mi je zdelo, si je rekla. Že zato včasih ni marala deklet, ki prihajajo iz Amerike, nekatera so bila tako lahkomiselna, a ne vsa. Včasih se je še slišala po telefonu z svojimi prijateljicami iz Amerike, sicer ne pogosto. Mogoče pa bo kakšno celo srečala na križarki. "Sicer pa, kako dolgo si že na križarki?" ga je še vprašala, ker ni imela boljšega vprašanja.

((Si dočakal.^^))